dodano v košarico.

Sivka na Krasu

By 14. april, 2014Na Krasu
Klasična podoba slovenskega Krasa, ki je v vizualnem smislu nekakšna pisana tapeta belih, rumenih, oranžnih, okrastih, rdečih, rjavih pa tudi zelenih tonov v vseh možnih odtenkih, doslej ni bila znana po vijoličasti barvi, ki je tako značilna za francosko Provanso, v marsičem zelo podobno Krasu. Provansa vijolično podobo dolguje plantažam sivke, ki je že dolgo značilna provansalska dišavnica.
Kraške pokrajine sicer poznamo marsikje po svetu, njihova kraška narava pa se meri prav po slovenskem Krasu, kjer so te značilnosti najizrazitejše, kakor so že ugotavljali naši učeni predniki od Valvazorja dalje in prav pri nas torej korenini pridevnik, ki označuje geološko sorodne dežele.
Kaj je torej Kras, kamnita pokrajina z obilno posejanimi vrtačami, podori in s skopo odmerjenimi polji, travniki in gozdovi? Na kratko rečeno je to na globokih skladih apnenca utemeljena pokrajina in kot takšna edinstvena, zlasti zato, ker gresta vštric s krajinsko arhitekturo tudi urbana, predvsem stavbna in cestna kultura.
Skopa zemeljska odeja, večinoma skoncentrirana v udrtinah, vrtačah in podorih, je narekovala izjemno pazljivost kultiviranja, ena od značilnost racionalnega izkoriščanja razpoložljivih površin za obdelavo, pa so tudi kamniti zidovi, natančneje na poseben način grajeni suhozidi, ki so razmejevali posamezne parcele in to ni imelo vedno vzrokov v lastniških razmerjih med prebivalci.
Kamnite hiše z enako grajenimi hlevi in drugimi gospodarskimi poslopji so se s stoletji pod vplivom klimatskih razmer izoblikovale v značilne zgradbe z majhnimi okni, praviloma obrnjenimi proti jugu, kar je narekoval za te kraje najznačilnejši veter burja, ki piha s severovzhoda. Majhna okna pa so poleti onemogočila pretirano segrevanje notranjosti, pozimi pa so preprečevala burji nemoten dostop v hišo, pa tudi toplota je iz nje počasneje odtekala.
Burja je veter, ki redko prinaša dež ali je z njim povezan; prav nasprotno; burja je včasih zamenjava za – po vseh znakih sodeč – pričakovan dež, a ta se največkrat izneveri pričakovanjem in zato domačini temu vetru pravijo tudi “kraški dež”. Kakor pravi pesnik v eni od svoji pesmi:

S klopce pod kostanjem
se vidi na cerkev, ošiljen zvonik.
Pod njo ribnik teman, kal umetelen,
v njem odsevi pobliskov iz dalje.
Zvonik je molčečen, grom komaj slišen,
bo ujma, al` se le h kraškemu dežju napravlja?

Pesem omenja kal, tipično kraško jezerce, kjer se zaradi gostote ilovice na njegovem dnu zbira in ohranja deževnica. Kal je bil eno od naravnih napajališč Krasa, tja so domačini gnali žival v časih, ko jim je vode, ki je k njim prihajala vedno le iz neba, primanjkovalo.
S Krasom so povezane tudi tipične podnebne razmere, dolga sušna in kratka, intenzivna in večinoma nevihtna obdobja, ki so napolnila kamnite vodnjake.
Kamen, žgoče sonce poleti in močan ter sunkovit veter ter mraz pozimi so narekovali specifičen življenjski ritem in v dolgih stoletjih zgradili trdega, odpornega in vzdržljivega človeka.
V večni borbi za preživetje je ostalo malo prostora za poezijo življenja in umetniški izraz, kljub temu pa kraška dediščina ni brez nje, čeprav so morali nanjo najprej opozoriti tujci. Kras je tako danes ena od najznačilnejših in najprivlačnejših slovenskih pokrajin, ki priteguje obiskovalce od vsepovsod.
Na Krasu je tudi rastlinje specifično in v marsičem lokalno obarvano in med okrasnimi rastlinami boste ob hišah, na vrtičkih, ob živih mejah in manjših zatravljenih zaplatah našli tudi sivko ali lavando, kakor ji tudi pravijo in ne izhaja iz teh krajev. Njen nežen, a močan in vztrajen vonj je bil cenjen pri gospodinjah, kljub temu pa je šlo v teh krajih bolj za okrasno rastlino in manj za uporabno dišavnico.
A tudi to se je pred leti začenjalo spreminjati, kajti svetovni popotniki, ki so na svojih potepanjih spoznali Provanso in so ugotavljali, kako sta si Kras in Provansa v marsičem podobna, so bili začudeni nad tem, da se sivka v teh krajih ni bolje prijela. Od teh ugotovitev, do prodora sivke v širšem obsegu ni preteklo veliko časa, kajti podjetni um je ugotovil, da je Kras, ki ga je v zadnjih letih močno zaznamoval silen upad živinoreje in poljedelstva nasploh, pa tudi vinogradništvu se kljub znamenitemu teranu ne piše dosti bolje, je kar se da primeren za intenzivno gojenje sivke. Zasluge za takšen razvoj panoge, ki smo mu priča v zadnjih treh, štirih letih ima tudi biolog, ki je po rodu sicer s Krasa, a se s svojo znanostjo ukvarja v Ljubljani. On je nekakšen pionir, ki je spodbudil tudi rojake po okoliških vaseh, da so se začeli zanimati za to skromno sredozemsko rastlino, ki za preživetje potrebuje zelo malo. Predvsem dežja, in to je sušnemu Krasu pisano neposredno na njegovo raskavo kožo. In tako so zdaj za enkrat majhna vijolična žarišča sivke pognala po med seboj razpršenih mikrolokacijah, a jih je toliko, da jih ni več mogoče spregledati.
Kraško avtohtono prebivalstvo je do novosti večinoma še vedno zadržano, tako na primer so nadobudni kraški vinogradniki na vsakoletnem prazniku pršuta in terana v Dutovljah lani razstavili transparent z napisom: »Ali bo zdaj namesto po teranu, dišalo po sivki?!«
No, odgovor na to vprašanje je, ne in čeprav si sivka počasi in v omejenem obsegu pridobiva domovinsko pravico na Krasu, se ni bati, da bi izrinila vinogradništvo, ki s tipičnimi izdelki teh krajev daje specifično podobo Krasu. Krasa si namreč ni mogoče zamisliti brez terana, ki se odlično poda na imenitno podlago domačega pršuta in to je vsekakor zmagovita kombinacija, ki mora preživeti. Brez terana tudi ne bilo številnih pesmic, zgodb in bolj ali manj izmišljenih pripovedi, ki jim bomo na naši spletni strani občasno posvetili nekaj prostora.
Uroš Gabrijelčič

Author Uroš Gabrijelčič

More posts by Uroš Gabrijelčič