dodano v košarico.

Sivka

By 14. november, 2014Zgodovina
V Evropi je za razširjenost sivke in njeno ‘dobro ime’ morda najbolj zaslužna Provansa, pokrajina v južni Franciji. In vendar sivka ali lavanda, kakor ji tudi pravimo, ni francoska avtohtona rastlina, saj so jo tam v večjem obsegu začeli gojiti šele od približno 6. stoletja pred našim štetjem dalje. Sama rastlina je seveda veliko starejša, v dokumentiranem smislu ji lahko sledimo vsaj 2.500 let nazaj, bržkone pa je njena uporaba še starejša. Tako so jo poznali že stari Egipčani, pa Feničani in Arabci, predvsem pa je treba v zvezi z njo omeniti Sirce. Prav ti so jo bržkone prvi začeli gojiti namensko, od tam pa se je po ustaljenih trgovskih poteh širila v Grčijo in preko nje v zahodno Evropo. Tudi o njej je v svoji knjigi De materia Medica pisal tudi grški naravoslovec Pedanius Dioscorides, z iluminacijami opremljena izdaja iz 6. st. n. št, pa je znana kot Vienna Dioscurides.

 

Okoli leta 600 pr. Kr. je preko grškega otočja Hyeres prišla v Francijo, Italijo in dalje v Španijo, Anglijo itd. Tam se je pomembneje razširila po letu 1600, ko so začeli rastlino ‘izvažati’ v obe Ameriki.

 

Sivka je bila starem svetu pomembna rastlina, njeni učinki znani in cenjeni, zato jo često omenjajo v pisanih virih. Ne vedno kot lavando, saj jo v Bibliji omenjajo kot nardo (angl.: spikenard.) Ime je očitno povezano z izrazom naardus, kar je grško ime za sivko in se navezuje na sirsko mesto Naarda. Tudi poslovenjeni izraz narda ima iste korenine.
Sivko omenjajo tudi evangelisti, tako na primer Luka v svojem evangeliju zapiše: »Nato je Marija vzela prgišče zelo dragega nardinega mazila in z njim natrla Jezusove noge, nato pa obrisala njegove noge s svojimi lasmi in hišo je obilno napolnil vonj mazila.«
Sicer pa nam krščansko izročilo pojasnjuje tudi, kako je lavanda dobila svoj značilni vonj. Po izročilu naj bi rastlino iz Raja prinesla Adam in Eva, vendar pa tedaj še ni dišala tako, kot je zanjo značilno. Svoj vonj je dobila veliko pozneje. Legenda pravi, da je Marija nekega dne oprala plenice dojenčku, malemu Jezusu in jih položila na grm lavande, da bi se posušile. Posušile so se in zadišale in poslej je grm narde dobil značilni vonj in tudi sloves. Od tedaj dalje so namreč grm slavili kot zaščito proti zlu. Prav zato so nekdaj v mnogih hišah kristijanov na vrata obešali križec lavande, da bi se obvarovali zla.
V srednjeveški in renesančni Evropi so bile perice znane tudi kot ‘lavandarice’, ker so pri pranju uporabljale sivko prav zaradi njenega vonja. S tem so samo razširjale romansko navado uporabo sivke za kopanje, kuhanje pa tudi odišavljanje zraka in so bržkone krive tudi za njeno sodobno ime (lavare = prati, livendula = modrikast). Že tedaj je bilo tudi znano, da vonj sivke odbija insekte.
Ni pa imela sivka svoje vloge samo v vsakdanji uporabi, saj so jo gojili tudi menihi v svojih samostanih in sicer tako kot druge eksotične rastline v zdravilne namene. Tako je nemška nuna Hildegard iz Bingena že veliko poprej v 11. stoletju zatrjevala, da sivkina rožna voda v koktajlu vodke, gina in konjaka odlično zdravi migreno! Človek bi verjel, čeprav seveda ne vemo, kako natanko je izmerila posamezne sestavine. Vemo pa, ali pa si vsaj dobro predstavljamo, kakšne stranske učinke je imel zvarek …

 

Vera v njeno zdravilno moč se je še zlasti povečala v času velike kuge v Londonu v 17. stoletju, ko so verjeli, da šopek sivke, prižet ob zapestje, lahko varuje posameznika pred boleznijo. Znano je tudi, da so se plenilci grobov umivali v tako imenovanem kisu štirih tatov, v katerega so dodajali sivko in se tako ustrezno zaščitili. Dokumentirano je tudi, naj bi sivka izdelovalcem rokavic ob uporabi sivke v času kolere pomagala, da se niso okužili.

 

Njen učinek so visoko cenili tudi najznamenitejše vladarske glave tistega časa: francoski kralj Karel IV. je tako zahteval blazine napolnjene s sivko, pa tudi Elizabetza I. jih je hotela nenehno v svoji bližini. Sivkino kopel je uporabljal tudi Ludvig XIV., kraljica Viktorija pa je uporabljala sivkin deodorant. Obe angleški kraljici sta zaupali izdelkom tedaj že slavne londonske parfumerije Yardley & CO. Danes so izdelki te blagovne znamke med najbolj cenjenimi na trgu.

 

Sivko dandanes na široko uporabljajo v medicinske in kozmetične namene. V kombinaciji s skoraj 200 komponentami je dobrodošla v parfumeriji, kjer se odlikuje z lahkim vonjem, ki ga mnogi primerjajo z vonjem po senu, ali pa svežim sadnim učinkom, ki ga dodaja parfumom in različnim dišavam.

 

Sivka je zelo široko uporabljajo tudi kot medicinski pripomoček: predvsem naj bi njene sestavine delovale pomirjevalno in sproščujoče.Vsebnosti, najdene v sivkini esenci, tako uporabljamo za zdravljenje prekomerne aktivnosti na eni strani, pa tudi nespečnosti na drugi. Njeni učinki segajo tudi na druga področja: uporabljajo jo za uničevanje bakterij, gob in različnih mikrobov in vnetij na dlesnih, odpravljanje znamenj v kombinaciji z borom, timijanom, meto, rožmarinom, nageljnovo žbico in cimetovim oljem pa za odpravljanje nevšečnosti s stafilokoki. Sivka naj bi do neke mere odpravljasla tudi impotenco, kakor so pokazale študije delovanja sivkinih in bučinih ekstraktov na moške.

 

Nadvse tesno je sivka v zgodovini povezana tudi z ljubeznijo. Tako o njeni moči spet beremo v apokrifnih spisih. Tako omenjajo, da se je Judita preden se je lotila zapeljevanja Holoferna, nadišavila s sivko. Za poglavarja se je zgodba žalostno končala, saj mu je Judita z zvijačo odvzela vso moč in naposled še življenje, s tem pa je rešila Jeruzalem pred sovražnikom. Prav sivko je uporabila za zapeljevanje svojih moških Kleopatra, ki je med drugim omrežila Julija Cezarja in Marka Antonija. Veliko preje je tudi kraljica iz Sabe ponudila nardovo olje s kadilom in miro kralju Salomonu.

 

Podobnih zgodb in prilik je v zgodovini še precej in segajo tudi v naš čas ali vsaj polpreteklo zgodovino. Tako na primer naj bi za časa Tudorjev služabnice sv. Luke s pomočjo sivke ugibale o resničnosti izpovedanih ljubezni: St. Luke, St. Luke, be kind to me. In my dreams, let me my true love see. (Oh, sv. Luka, bodi prijazen in mi v sanjah razkrij podobo moje prave ljubezni!

 

Ali je sivka v posteljnih blazinah res obljubljana ljubezen, kakor so bile ponekod v alpskih krajih prepričana dekleta, je težko ugotavljati, kakor tudi to, da je skrita pod posteljo zagotavljala strastno ljubljenje … Morda kaže eno in drugo poizkusiti in potem soditi, ali je kaj resničnega na obešenjaški pesmici, ki poje takole: »…medtem ko ti in jaz v topli postelji počnev a didl didl du, s sivko navdihnjena ljubezen udari znova!

 

(Povzeto po: Lavender (Elen Spector Platt) in Lavender: Practical Inspirations (Tess Evelegh) ter Agora, lavender history.
Uroš Gabrijelčič

Author Uroš Gabrijelčič

More posts by Uroš Gabrijelčič